Objekt na Emonski ulici v Ljubljani je registriran kot posvetna stavbna dediščina. Trinadstropen stanovanjski blok z razgibanimi fasadami, strešinami in tlorisno zasnovo, je bil zgrajen leta 1960 po načrtih arhitekta Eda Mihevca. Mestna četrt v okolici Trnovske cerkve kjer stoji, je bila regulirana po potresu 1895, vse do druge svetovne vojne ter v glavnem pozidana z vilami in enodružinskimi hišami z vrtovi. Čeprav gre za edino blokovsko obliko gradnje v ulici, je ta nemoteča zaradi volumna, razdeljenega v dva zamaknjena kubusa in zaradi odmika od ulice, ki ustvarja podobo vile v zelenju. Enostavno oblikovani volumni imajo kljub racionalno zasnovani fasad posamezne okrasne in funkcionalne elemente, ki vizualno še dodatno razbijejo monotone površine in preusmerjajo pozornost. Ti detajli so: na raster razdeljen cokel iz terazza, betonska mreža pred okni na stopnišču, oblikovani betonski parapet s koriti na balkonih in jugovzhodni vogal, ki je dematerializiran z balkoni.
Ko smo se lotili energetske sanacije objekta, smo posebno pozornost posvetili ščitenju členitve fasade, oblike in naklona strešin, barve fasade in fasadnih detajlov. Obstoječa fasada je bila ometana deloma s teranova ometom rdeče in sive barve, deloma pa obložena z betonskim terazzom, litim na mestu. Prav tako so iz terazza balkonske ograje. Poleg dotrajane fasade, je bil največji energetski problem objekta, da so bila stopnišča objekta odprta proti zunanjemu zraku preko betonskih rešetk, ki poteka po celotni višini fasade.
Energetska sanacija objekta je zajemala izolacijo fasade s termoizolacijo, izvedbo detajlov, ki preprečujejo izgubo toplote in boljše tesnjenje, toplotno izolacijo kletnega zidu ter stropa v kleti (tal proti neogrevanemu prostoru) predvsem pa izvedbo izoliranih montažnih sten za betonsko rešetko. Energetska sanacija toplotnega ovoja stavbe je zajemala vertikalno izvedbo toplotno izolacijskega sloja s kameno volno debeline 8cm na fasadi. Toplotno pa smo izolirali tudi strope in tla balkonov in na ta način preprečili toplotne mostove. Da bi ohranili videz fasade, je bilo potrebno izdelati tudi replike oblog iz pranega terazza v pritličju in na coklu objekta ter na novo izdelati okenske police iz terazza. Pri izvedbi smo sodelovali s konzervatorji ZVKDS.
Uporaba rdeče barve je za Eda Mihevca značilna. Podobno kot morda njegov najbolj znan rdeč objekt, Tomosov blok v Kopru, je tudi tukaj uporabil značilno rdečo barvo. Uporaba rdeče ni naključna. Morda je vizualno podobo potrebno brati v kontekstu političnega sporočila. Hkrati pa asociira na “terra rossa”, rdečkaso glinasta prst, ki je pogosto prisotna na površini apnenca na območjih s sredozemskim podnebjem. Barve mediterana v samem centru Ljubljane.
