V borbi za javni prostor

besedila
#

Arhitekturno snovanje Edvarda Ravnikarja je neizmerno povezano z vprašanjem javnega prostora. Njegovi realizirani projekti, ki jih srečujemo v Ljubljani, Novi Gorici, Kranju, Celju in drugih krajih po Sloveniji, so zaznamovani z družbenimi procesi, od osamosvajanja naroda do protestov civilnodružbenih gibanj. Povezani pa so tudi z  urbanizacijo in povojnim družbenim napredkom, ki je temeljil na industrializaciji. Predvsem pa odpirajo vedno aktualna vprašanja, ki se zrcali v borbi za javni prostor, ki je spričo gentrifikacije in privatizacije, družbena konstanta.
Foto: Miro Majcen
Če je po definiciji javni prostor tisti, ki je odprt in dostopen vsem, je ta postal tudi nekakšen preizkusni kamen za kritično teorijo v povezavi s filozofijo, urbano geografijo, vizualno umetnostjo, kulturnimi študijami, družboslovjem in urbanističnim oblikovanjem.1 Javni prostori so bili pogosto cenjeni kot demokratični prostori zbiranja in politične participacije, kjer lahko različne družbene skupine izražajo svoje mnenje. Morda je se je prav na tem mestu potrebno vprašati, kako lahko Ravnikarjeva arhitektura vpliva na oblikovanje javnega prostora v prihodnosti?

Zgodovinsko je bil javni prostor v zahodni kulturi omejen na vaška in mestna središča, trge in prostore ob cerkvah, praviloma zasnovan okoli osrednjega spomenika, ki mu je določal program. Čeprav so nastali kot prostori trgovanja2, pa so delovali kot “skupna lastnina”; prostori prostega pretoka, kot politična, družbena in kulturna arena. Jürgen Habermas je koncept javne sfere povezal z razvojem demokracije. “Dogodke in priložnosti imenujemo ‘javne’, kadar so odprti za vse, v nasprotju z zaprtimi ali ekskluzivnimi zadevami. Ta ‘javna sfera’ je področje našega družbenega življenja, v katerem se lahko oblikuje nekaj, kar se približuje javnemu mnenju. Dostop je zagotovljen vsem državljanom3“.

Trg republike oz. revolucije, ni nastal iz srednjeveškega trga, niti sprva ni bil zaznamovan s spomenikom. Nastal je iz antičnih ostalin, saj se je na tem območju nekdaj nahajalo severno obzidje Emone, nedaleč stran je več antičnih stavb ter ostanki zgodnjekrščanskega središča. Kasneje so na praznem prostoru Turjaški grofi uredili velik, baročno zasnovan vrt, ki je v 18. stoletju postal del zaledja Uršulinskega samostana ter redovnicam predstavljal tudi prehransko samooskrbo. Rob vrta so med obema vojnama pozidali s stanovanjskimi objekti. Zamera, da je bil po drugi voljni z ideološkimi in političnimi simboli pozidan vrt, še vedno buri. Vendar naš spomin najbolj burijo dogodki zadnjih 30 in nekaj let. Zgodovina trga odraža družbene in politične spremembe celotnega nacionalnega prostora zadnjih treh desetletij. Čeprav demokracija in javni prostor ne sovpadata povsem, je potencial njunega prepleta tisti, ki postane politično pomemben.

Izgradnja današnjega trga, ki je trajala več kot dve desetletji, se je začela leta 1963 s parkirno hišo. Leta 1965 je bil zgrajen prizidek h Gimnaziji Jožeta Plečnika, leta 1971 je bil dokončan trgovski objekt Maximarket in stolpnica banke s prizidkom in ploščadjo. Leta 1975 je bil urejen priključek k uršulinski cerkvi in postavljen spomenik revoluciji. V nadaljevanju je bila dograjena še druga stolpnica s prizidkom. Cankarjev dom so začeli graditi leta 1979 in ga končali leta 1982. Tega leta so dodali še Kardeljev spomenik. Pri tej pozidavi so pod vodstvom Edvarda Ravnikarja sodelovali Anton Bitenc, Miloš Bonča, Jože Koželj, Anton Pibernik, Franc Rihtar, Vladislav Sedej in številni drugi. Leta 2005 je trg prešel v zasebno lastništvo. V last ga je po odločbi sodišča, češ da gre za streho parkirne hiše, dobilo podjetje s sedežem v Švici, lastnik podzemne garaže. Vendar je z dogovorom leta 2011 ponovno postal občinski. Do takrat je bil trg parkirišče, šele po prenovi leta 2014 je namenjen le pešcem. Tako je bil vzpostavljen simbol osrednjega mestnega in državnega trga za prireditve. Prenova tlaka je bila izvedena po prvotnih načrtih arhitekta Ravnikarja s kamnitimi ploščami in kockami pohorskega tonalita v pasovih različnih širin, ter v linijah, ki tečejo v smeri vzhod-zahod4 , kot so nekdaj tekle gredice Uršulink.
Trg revolucije (danes Trg republike) ob razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije 26. 6. 1991 (foto: Borut Krajnc)

Ko se sprehodimo čez Trg republike, nekdanji Trg revolucije, nam pridejo v spomin dogodki, ki so neizpodbitno zaznamovali ta prostor. Ali pa je prostor zaznamoval dogodke? 26. junija 1991 je predsednik Milan Kučan tu razglasil samostojnost Slovenije. Tu je bila prvič javno dvignjena nova zastava Slovenije. Trg republike je s tem postal simbol neodvisnosti in slovenske države. Pred seboj imamo slike protestov različnih civilnodružbenih gibanj, mitingov za resnico, zborov za republiko in soočenj, ki so del demokratičnih trenj.

Nedavni protesti, ki so potekali v času pandemije, so poudarili tudi koncept »pravice do mesta«, saj so protestniki zahtevali svobodo gibanja ter se borili proti omejitvam do uporabe javnega prostora. Koncept pravice do mesta je prvič izrazil francoski filozof Henri Lefebvre v knjigi Le Droit à la Ville leta 1968. Trdil je, da mestnega prostora ne bi smele nadzorovati izključno tržne sile, kot sta komodifikacija in kapitalizem, temveč bi ga morali oblikovati in upravljati prebivalci, ki v njem prebivajo. Mestni prostori morajo biti vključujoči, demokratični in dostopni vsem prebivalcem.5
Edvard ravnikar, Cankarjev dom, skica, zbirka MAO

Trg revolucije je z ene strani ograjen s stavbo parlamenta, kot političnim simbolom, trgovsko hišo Maximarket ter stolpnico banke in poslovno stolpnico kot simboloma potrošništva ter kapitalizma, na drugi strani s »Cankarjevim« domom simbolom, vedno bolj »državne« kulture. Poseben sloj trga predstavljajo spomeniki. Največji je spomenik Revolucije, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Vladimirja Braca Mušiča. Velika bronasta javna plastika, ki je bil postavljena leta 1975, še danes sodi med največje v državi. Prostor okoli spomenika je uredil arhitekt Edo Ravnikar. V bližini so leta 1981 postavili še spomenik Edvardu Kardelju, delo Draga Tršarja in arhitekta Fedje Koširja. Leta 1982 pa so pred Cankarjevim domom postavili Cankarjev spomenik po osnutkih Slavka Tihca. Nedaleč je skulptura Matjaža Počivavška, ki označuje službeni vhod v banko. V bližnji prihodnosti bomo na pobudo Milana Kučana v ta prostor dobili še spomenik osamosvojitvi. Vprašanje je, ali današnja družba za svoje manifestacije še vedno potrebuje fizične simbole ali pa so ti preživeti? Z vso legitimnostjo si lahko zastavimo vprašanje, kaj bo upodobljeno na spomeniku osamosvojitve? Katera podoba je tista, ki bo združila razdeljen narod?

Ker se naša mesta vedno bolj podvržena segregaciji (socialni, ekonomski, kulturni, etnični), se možnosti za javno interakcijo zmanjšujejo, določene funkcije javnega prostora, pa so se prenesle na socialna omrežja. John Chase piše: “Pomen prostovoljne in obvezne udeležbe v civilnem življenju sta si prisvojili zavest o arbitrarnosti pripisanih kulturnih pomenov in vse pomembnejša vloga, ki jo ima potrošnja blaga in storitev pri oblikovanju posameznikove identitete.”6 Stavbe ali nepremičnine v zasebni lasti, ki so vidne s pločnikov in javnih prometnic, vedno bolj vplivajo na javno vizualno krajino z zunanjim oglaševanjem, postavljanjem miz in stolov kavarn, zagrajevanjem ter z drugimi fizičnimi posegi. Preoblikovanje javnih prostorov v zasebno last s pomočjo koncesij ali najemov, je privatizacija javnega prostora, pogosta posledica prenove mest. Sodobna družba se je umaknila iz javnega življenja, ki je nekoč fizično zaznamovalo mestna središča. Politične in družbene potrebe ter forumi za izražanje so zdaj dostopni od doma. To se odraža v izjavi Michaela Sorkina o “koncu javnega prostora”7 . Nasprotno mnenje pa je, da je bil javni prostor, ne glede kje je, v fizični ali virtualni obliki, vedno izključujoč ter sam po sebi protisloven. Pojme javnega, prostora, demokracije in državljanstva morajo uporabniki na novo definirati na podlagi svojih izkušenj. »Uresničevanje urbane družbe zahteva načrtovanje, usmerjeno v družbene potrebe, ki jih je izbrala urbana družba. To zahteva znanost o mestu (o odnosih in korelacijah v mestnem življenju). Čeprav so ti pogoji nujni, niso zadostni. Enako nujna je družbena in politična sila, ki je ta sredstva sposobna uporabiti.«8
Zato so javni prostori podvrženi nenehnemu spreminjanju, so prostor borbe, spopada interesov. V odgovor na to, njegovi uporabniki fizičen prostor vedno prestrukturirajo. Zgodovinski ideal fiksnega javnega prostora okoli spomenika ni več vzdržen za sodobno raznoliko družbeno paleto, saj noben fizični prostor ne more predstavljati popolnoma vključujočega »prostora demokracije«. Pa tudi noben simbol več ne?
1. https://en.wikipedia.org/wiki/Public_space
2. »Ko se začne industrializacija in se rodi kapitalizem v konkurenci s specifično industrijsko buržoazijo, je mesto že močna realnost.« Henri Lefebvre: The Right to the City (Le Droit à la ville, 1968), povzeto po angleškem prevodu iz leta 1996, https://theanarchistlibrary.org/library/henri-lefebvre-right-to-the-city
3. Habermas, Jürgen (1989), “The Public Sphere”, in Stephen E. Bronner; Douglas Kellner (eds.), Critical theory and Society: A Reader, New York: Routledge, pp. 136–142
4. Mestna občina Ljubljana, pregled vseh projektov
5. Henri Lefebvre: The Right to the City (Le Droit à la ville, 1968)
6. John Chase, “The Garret, the Boardroom, and the Amusement Park,” JAE 47/2 (November 1993)
7. Michael Sorkin, ed. Variations on a Theme Park: The New American City and the End of Public Space (New York: Hill and Wang, 1992)
8. Henri Lefebvre: The Right to the City (Le Droit à la ville, 1968)
Besedilo je bilo prvič objavljeno v katalogu Slovenska arhitektura in prostor 2023, ki ga je izdal ZAPS ob Dnevu arhitektov.
Objavljeno v spletni izdaji revije Outsider v Ravnikarjevem letu.