Priložnostno razstavo je pripravil Narodni muzej Slovenije v sodelovanju s Športnim društvom Tabor in Zavodom za šport RS Planica – Muzej športa znaslovom »Bil sem telovadec. Za to sem živel.« Razstava je nastala ob 110 letnici športnega društva Tabor in 90 letnici sokolskega doma na Taboru, postavljena pa je v vhodno avlo te znamenite telovadnice. Društvo domuje v sokolskem domu na Taboru, delo arhitekta Ivana Vurnika, od junija 1927. Člani društva so osvajali olimpijske medalje, svetovna in evropska prvenstva, obenem pa organizirali bogat kulturni in družabni program. Športno društvo Tabor, ki je nasledilo dediščino TVD Partizana Tabor, ob tradicionalnih športih ponuja tudi moderne vsebine. Razstavo so kustosi pripravljali več let. Materiale za razstavo so prispevale vse tri institucije: Muzej športa, Narodni muzej Slovenije, ŠD Tabor, pa tudi posamezniki, bivši člani društva. Kasneje smo se v proces vključili tudi oblikovalci.
Ker je razstava postavljena v ta znamenit, historičen prostor, smo se naloge lotili s stališča, da je potrebno prostor spoštovati v največji meri. s samo postavitvijo pa smo želeli prostor, ki je še veno v uporabi, počistiti odvečnega balasta, pospraviti. Odstraniti je bilo potrebno nekaj montažnih sten in pregrad, prepleskati in očistiti prostor. Razstavo pa zasnovati tako, kot da je bila od vedno postavljena tja – kot del prostora. Ker je večino slikovnega materiala črnobelega, smo želeli tudi na panojih poustvariti vtis porumenelega papirja. Zato smo za samo materializacijo panojev izbrali tisk na vezano ploščo iz javorjevega lesa. Le modernejši material, ki je v barvah, smo lepili neposredno na steno. Predmete smo umestili v vitrino, ki je v sredini levega dela vhodne avle. Ker gre mimo nje vsak dan množica mladih telovadcev, je bila odločitev, da je vitrina tudi prostor za posedanje, klopca, logična. Razstava je zdaj tudi prostor za druženje, ker se srečajo nove generacije z zgodovino prejšnjih generacij telovadcev.
Temo srečevanja smo prenesli tudi v bar, ki je v desnem kotu vhodne avle. Bar smo prenovili do te mere, da smo vanj lahko postavili povečane fotografije z raznoraznih dogodkov društva, nekatere izmed njih pa smo natisnili tudi na mizne plošče. Želeli smo poustvariti občutek secesionizma, ki se je napajal v “arts&crafts”, pa tudi v zakajenih pariških kavarnah. Celoten občutek prostora je zdaj spet izčiščen in bolj v duhu s časom, v katerem je nastala stavba.
Ob razstavi je izšel katalog.
