Mika Cimolini

V strokovnih komisijah na Ministrstvu za kulturo delujem od leta 2009. V prvo intermedijsko komisijo me je imenovala ministrica Majda Širca. Pod ministrom Žigo Turkom sem bila članica “super” komisije, ki je združevala intermedijsko in likovno področje. S koncem ministrovanja Uroša Grilca, pa sem se odločila zaključiti svoje udejstvovanje v intermedijski komisiji. Od leta 2017 pa pa delujem v strokovni komisiji za obravnavo vlog samozaposlenih v kulturi in priznanje pravic.

Strokovne komisije naj bi bile posvetovalni organ ministra, pa pravzaprav služijo kot alibi pri podeljevanju proračunskega denarja s pomočjo javnih razpisov, saj pravega vpliva na razpise in kriterije nimajo. So pa tarča napadov umetnikov in institucij, ki jim je odtegnjeno subvencioniranje, čeprav redko vidijo razpise predno so ti že razpisani, pripombe ki jih imajo, pa so tudi redko upoštevane. Tako strokovni komisiji ostane le še točkovanje na razpis prispelih predlogov, skladno z razpisnimi kriteriji.

Ministrstvo za kuturo vsako leto išče “pravo formulo” pri oblikovanju razpisov in “uresničevanju kulturne politike”, stvar pa vse bolj vodeni. Vsako leto je stanje za javne institucije, ki delujejo na področju kulture in za nevladni kuturni krog, slabše. Oboji se tepejo okoli istega korita, proračunskega denarja za kulturo pa je vsako leto manj. Vsako leto pa bo tudi težje, da bi do financiranja prišel kakšen nov zavod. Tisti, ki so svoje mreže razpredli skozi ministrske strukture imajo znanje, reference, tradicijo, ki jo bo vedno težje premagati – velja za nevladni in vladni sektor.

V Sloveniji je nevladni sektor izenačen z vladnim, saj lahko preživi le z vladno dotacijo. Razlika je le v tem, da vladnemu sektorju ni potrebno vsake štiri leta kandidirati za programska sredstva. Neodvisnega nevladnega sektorja v slovenski kulturi ni. Stvari so utečene, sprememb pa si zares ne želijo ne uradniki na ministrtvu, ne kulturniki, ne vladni in ne nevladni sektor. Vsi se med seboj poznajo, vedo česa je kdo zmožen in kaj lahko drug od drugega pričakujejo.

Za vzpostavitev novega kulturnega modela je potrebno reorganizirati ministrstvo, prevetriti javne zavode in njihove programe ter premisliti sistem javnih razpisov.

Ministrstvo za kulturo
Vsaki dve leti nov minister, veliko idej so izrazili, pa se vseeno nič ni spremenilo, nič ni zgodilo. Vsako leto je še kakšen javni zavod na državnem proračunu več, sicer pa ostajajo ista imena nevladnikov, enako število samozaposlenih in enako število javnih zavodov, le denarja je manj, zato so zneski, ki jih prejemejo, vsako leto manjši. Zakaj je tako?

Spoznala sem, da minister ne vlada ministrstvu in ima znotraj institicije minoren vpliv. Na ministrstvo pripelje sicer dva svoja sekretarja, toda za razdeljevanje proračunskih sredstev so zadolženi podsekretarji, ki že leta in desetletja obvladujejo posamezen “sektor” znotraj kulture (likovni, intermedijski, uprizoritveni, glasbeni, spomeniškovarstveni, založniški itn.). Na ta način nehote nastajajo vrtički, dogovori, na katere ministri, ki pridejo le za leto ali dve, nimajo vpliva. Te vrtičke bi bilo nujno prekopati in razmisliti o notranji reorganizaciji ministrstva. Manjka povezanosti in usklajevanja med posameznimi področji, ki bi zasledovala isto kulturno politiko. Namesto tega, se sekretarji pogajajo za sredstva znotraj MK po razdelkih.

Namesto sinteze, nastaja fragmentacija in kompartmentalizacija umetniških področij, ki ne omogoča sintetičnega gledanja na posamezen program ali umetniški projekt, kaj šele na delo posameznega umetnika. Pogosto so na istem razpisu zahteve po področjih tako različne, medtem ko se na likovnem zahteva nekaj, je na glasbenem ali uprizoritvenem to nemogoče. Takšnih anomalij na razpisih ne bi smelo biti, saj bi morali biti pogoji za vse ustvarjalce, ne glede na področje, primerljivi.

Na ministrstvu je zaposlenih 195 oseb, od tega 127 na samem ministrstvu, 61 v arhivu RS, 7 pa na inšektoratu za medije. Poleg zaposlenih ima ministrstvo za kulturo še 183 sodelavcev. To so strokovne komisije, ki svetujejo pri porabi javnega denarja. Imamo še dve agenciji: Javna agencija za knjigo (JAK) in Slovenski filmski center (SFC), ki imata poleg zaposlenih tudi strokovne komisije. Vse skupaj se z razdeljevanjem javnega denarja ukvarja 213 ljudi. Ožje ministrstvo za plače zaposlenih porabi cca. 5,5 miljona evrov, za delovanje strokovnih komisij pa okoli 170.000 eurov.

Za primerjavo: v času po osamosvojitvi, pod ministrom Sergijem Pelhanom, je bilo na ožjem ministrstvu zaposlenih le 43 ljudi. Pod ministrstvo pa je spadala še uprava za kulturno dediščino, arhiv in inšpektorat za kulturo in medije. Vsi ti skupaj so v letu 1991 šteli 125 zaposlenih. Pred časom je nekdanji minister Pelhan za Delo izjavil: »Takrat smo imeli še resor za varovanje narave, ogromno dela je bilo z denacionalizacijskimi zahtevki. Resor se je zagotovo preveč razširil, saj vsi ti ljudje danes nimajo dovolj dela. Normalna bi bila racionalizacija, nova sistematizacija.«

Ekonomski potencial v kulturi
Kulturno politiko se kroji predvsem z denarjem in kulturno ministrstvo je leta 2017 razpolagalo s 155,2 milijona evri. Področje kulture je področje, ki ga vlade vidijo kot strošek in ne kot investicijo ali možnost za ustvarjanje dobička. To je zmotno, saj je slovenska kultura tista, ki ima velik potencial za ustvarjanje prihodkov, ima  vpliv pri ustvarjanju dodane vrednosti v turizmu in gospodarstvu. Slovenska kultura je tudi temelj slovenske identitete in je edino kar je “naše”, kar nas definira. Škoda, ki jo delamo kulturi z neodgovornim financiranjem in vse večjo birokratizacijo, je nepopravljiva.

Obiskovalci predstavljajo velik ekonomski potencial slovenske kulturne produkcije. Potrošnja v kulturi narašča,  število obiskovalcev muzejev in galerij se je v zadnjem desetletju več kot podvojilo, podvojil se je tudi obisk gledališč, narašča izposoja knjig v knjižnicah.  Tega se zaveda tudi MK, ki od producentov zahteva vedno večji lasten vložek. Takšna zahteva je verjetno utemeljena, vendar pa mora biti financiranje javnih institucij smiselno. Namesto, da ministrstvo igra vlogo nekakšnega producenta, si mora jasno postaviti cilje in zahteve do producentov. Producenti naj postanejo odgovorni za svoje produkcije tudi finančno, država pa naj jih pri tem le nadzira!

Trg je edina možna alternativa državni subvenciji, ki lahko nudi preživetje umetnikom in producentom umetnosti. Ministrstvo za kulturo bi moralo delovati v smeri vzpostavljanja finančnih mehanizmov, ki bi spodbujali ustvarjanje trga.

Ustanavljanje fundacij na področju kulture bi lahko vidno pripomoglo k vzpostavitvi mecenstva in sponzorstva na področju umetnosti. Podjetja in zasebniki morajo prepoznati korist v ustanavljanju fundacij, hkrati pa morajo videti finančno prednost v vlaganju v umetnost, umetniška dela ali umetniške zbirke.

Javni razpisi in njihovi okviri
Te je potrebno debirokratizirati na način, da bodo omogočali odprto, raziskovalno, pluralno ustvarjanje, ki ni zaprto v točno določene okvirje. Pogoji za kandidiranje na razpisih naj ostanejo vsaj nekaj let enaki, saj ustvarjalci že eno leto vnaprej razmišljajo o projektih, ki jih bodo prijavili, hkrati pa je nemogoče izmeriti učinke posameznih razpisov, če so ti vsako leto drugačni. Namesto kvantitativnega vidika, je potrebno vzpostaviti merila, ki bodo omogočila kvalitativni vidik delovanja zavodov in umetnikov. Ciljni razpisi se morajo usmeriti na podpiranje trajnostnega delovanja, raziskav in razvoja, mobilnosti, izobraževanja in spodbujanje produkcije mladih oz. novih ustvarjalcev. Pri tem je potrebno ugotoviti kateri so tisti projekti, ki koristijo državi in prepoznavnosti njene kulture doma in v tujini. Ministrstvo mora jasno določiti pogodbene odnose, pri tem pa imeti vlogo naročnika in nadzornika izvajanja kulturnih programov, ki jih sofinancira, z jasnimi pogodbenimi obveznostmi.

Predlog za prestrukturiranje razpisov, temelji na analizi razmerij med posameznimi razpisi s ciljem preprečevanja drobljenja sredstev po principu “vsakemu nekaj”, kot je praksa.

Programski razpis naj bo namenjen profesionalnim zasebnim producentom. Ocenjuje naj se njegova celovitost in zaokroženost ter vizijo producenta. Predvsem pa finančno uravnoteženost programov, pri kateri je nujno zagotavljanje lastnih sredstev v deležu, ki mora biti kot v javnem sektorju – vsaj 50%. Programi naj bodo namenjeni razvoju večletnih raziskovalnih umetniških projektov in so sofinancirani tudi na evropskih razpisih.

Zasebnim zavodom je nujno potrebno postaviti standarde in določiti minimum, ki definira program (koliko projektov je potrebno izvesti letno), zahteve po usposobljenih kadrih za izvedbo programov (stalna zaposlitev kustosev, tehnikov in drugega osebja) ter zahteve po zagotavljanju infrastrukture za izvedbo tega programa. Na razpisu mora biti vnaprej določeno koliko programov se podpre in za kakšna sredstva kandidirajo. Producenti morajo v finančnih poročilih izkazovati uspešnost projektov (uvesti računovodske standarde poročanja), koliko kart so prodali, kje vse so s projektom gostovali itn. S tem, ko program vstopi v sistem javnega financiranja, mora vstopiti tudi v javno produkcijsko mrežo ter dobiti dostop do javnih prizorišč.

Večletni projektni razpis naj bo namenjen posameznikom in producentom za financiranje festivalov in kompleksnejših umetniških projektov. Vizija in promocijski načrt festivala ali projekta naj bo nujna sestavina prijave. Kandidirali bi za pričakovana sredstva, na koncu pa bi morali izkazovati uspešnost izvedbe projekta, število obiskovalcev,… na podlagi resničnih številk (prodane vstopnice v računovodskih izkazih).

Projektni razpisi naj bodo namenjeni izključno posameznikom: avtorskemu honorarju za delo na umetniškem projektu. Omogoča naj več svobode pri razporejanju sredstev, pa tudi pri vrednotenju dela, saj umetnik lahko z njim financira svoj umetniški projekt. Kandidiran naj za vnaprej znana sredstva, ki omogočajo dejsnko izvedbo projekta. Pri tej postavki je nesmiselno prikazovati lastna sredstva, obvezno pa mora umetnik sodelovati s prizoriščem, ki bo to delo razstavil ali uprizoril. Uspešnost projekta se ugotovi s številom  obiskovalcev in medijskimi odzivi. Delovne štipendije naj bodo namenjene posameznikom (brez starostne in druge omejitve), ki se želijo izpoplnjevati na svojem področju in za zagotavljanje mobilnosti avtorjev (izobraževanja, rezidence, umetniški sejmi ipd.)

Samozaposleni
Ukvarjanje z umetnostjo ne sme biti razumljeno kot življenje pod socialnim pragom. Plačevanje socialnih prispevkov in podeljevanje žepnin pa ne sme biti socialna pomoč umetnikom. V razvid je bilo v letu 2014 vpisanih 2301 oseb, od katerih ima 1487 pravico plačevanja socialnih prispevkov, za katere ministrstvo zapravi 5,8 miljona evrov. Število samozaposlenih v kulturi je z zadnjih petih letih naraslo za 450 in v letu 2017 znaša 2.784. Ob tem omenimo, da socialne prispevke država krije tudi drugim, med drugim za socialne prispevke duhovnikov. Meja pravice plačevanja socialnih prispevkov znaša malo manj kot 20.000 eur ali cca. 1.650 eur bruto na mesec.  Želim si, da bi imeli finančno uspešne umetnike, ki bi zaslužili trikrat ali štirikrat toliko kot predstavlja prag plačevanja socialnih prispevkov.

CENZUS 2017 – 19.826,22 EUR
CENZUS 2016 – 19.839,86 EUR
CENZUS 2015 – 20.163,87 EUR
CENZUS 2014 – 19.928,52 EUR

Kot družba moramo ugotoviti, da dodelitev plačevanja socialnih prispevkov ne more biti nagrada za vrhunskost. Vrhunskim umetnikom raje podelimo kakšno drugo pravico, na primer nacionalno nagrado za kulturo, samostojnim kulturnim delavcem pa omogočimo preživetje ter možnost, da si sami plačujejo socialne prispevke. Pravico plačevanja socialnih prispevkov bi bilo smiselneje dodeliti diplomantom umetniških akademij, arhitekture, mladim igralcem in režiserjem, za obdobje, ko se še uveljavljajo, kot nadomestilo za pripravništvo.  Na primer za dobo 5 let, ko še ugotavljajo, kaj bodo počeli v življenju. Takšen ukrep bi odpravil veliko anomalij, ki se danes pojavljajo na trgu delovne sile.

Namesto plačevanja socialnih prispevkov ta sredstva raje namenimo razpisom, torej za ustvarjanje pogojev, ki jim bodo omogočali preživetje. Zato je nujno vzpostavljanje umetniškega trga, promocije umetnosti pri širši javnosti in spodbujanje zasebnikov v vlaganje v umetnost. Brez celovite prenove sistema, ne bo šlo.

Javni zavodi
Javni zavodi pa so tudi najbolj pogosta organizacijska oblika na področju kulture. Na likovnem področju je v letu 2012 delovalo 167 muzejev, muzejskih zbirk, likovnih razstavišč in galerij; med temi je bilo največ javnih zavodov – približno polovica; društev je bilo 16 %, gospodarskih družb 14 %, zasebnih zavodov 7 %, drugih organizacijskih oblik pa 13 %. Te ustanove so v letu 2012 pripravile 638 stalnih in 1.866 občasnih razstav; ki si jih je ogledalo za 17 % več obiskovalcev kot v prejšnjem letu (s 3 milijonov je naraslo na 3,5 milijona); od tega je bilo, petina otrok in mladine. Eno razstavo si je ogledalo povprečno 1.400 obiskovalcev.

Kar 202 javna zavoda na področju kulture se sofinancirajo iz državnega proračuna. Premisliti bi bilo potrebno ali so vsi ti zavodi v nacionalnem interesu ali bi bilo potrebno nekatere izmed njih prenesti na financiranje občin ali pa privatizirati?

Smiselno bi bilo združevanje in centralizacija določenih javnih zavodov, npr. zgodovinskih arhivov (Celje, Ljubljana, Ptuj) ali knjižnic. Določiti je potrebno nosilne oz. ključne javne zavode po posameznih področjih.  Pri javnih zavodih bi bil to lahko vir dohodka, ki je opredeljen v pogodbi o financiranju tudi zakup programa za mladino in otroke, ki bi si lahko brezplačno ogledovali razstave, obiskovali muzeje v tržno manj zanimivih terminih (odvisno od odstotka financiranja). S tem bi hkrati izobraževali otroke in mladino o vrhunski umetnosti ter jih navajali na kasnejše obiskovanje kulturnih institucij. Zdaj je situacija absurdna, institucije, ki imajo 85% financiranje iz proračuna, svojo “bilanco” lastnih sredstev popravljajo z vstopnicami osnovnošolcev, ki te institucije obiskujejo znotraj izobraževalnega programa.

Nujno je tudi spremeniti strukturo stroškov javnih zavodov. Tri četrtine sredstev javnih zavodov gre za plače in vzdrževanje objektov, manjši del pa za umetniško produkcijo. Javni zavodi morajo postati producenti večjih in zahtevnejših produkcij, ne pa, da to delo sedaj opravlja nevladni sektor.

Povprečno javni zavodi na področju kulture za svoje delovanje ustvarijo 40% sredstev na trgu, so pa tudi taki, ki ne ustvarijo nič. Javni zavodi bi morali še bolj približati svoje storitve uporabnikom.  Pri tem ne govorim o ustvarjanju profita ali privatizaciji, temveč o izpolnjevanju osnovnega poslanstva, zaradi katerega te javne institucije sploh obstajajo.

Vir Delo: Koliko denarja na trgu zaslužijo javni kulturni zavodi?
– Slovenska filharmonija: ustvari 54,7% sredstev za program, 33,85%, za splošne stroške in 100% za vlaganja v osnovna sredstva. Za leto 2013 so imeli za program skupaj 982.651 evrov (od tega so 445.150 evrov od MK), splošnih stroškov je bilo 394.682 evrov (MzK 261.077 evrov), stroški projektov (gostovanja doma in v tujini) pa so znašali skupaj 153.677 evrov. Slovenska filharmonija pridobiva prihodke s prodajo vstopnic in abonmajev, z gostovanji doma in v tujini, snemanji in koprodukcijami, oddajo dvoran SF in prodajo CD-plošč.
– Narodni galeriji je MK leta 2013 namenilo 1.5 milijona evrov, od tega za stroške dela (plače) 789.180 evrov, za splošne stroške delovanja 500.045, za programske materialne stroške 223.250 in za odkupe umetnin 30.000 evrov. Lastnih sredstev so imeli za 8% ali 149.371 evrov, ta izvirajo iz vstopnin, članarin, prodaj publikacij NG, reprodukcije in s trga (oddaja prostorov za prireditve, komisijska prodaja, sponzorska sredstva).
– Cankarjev dom je za svojo dejavnost leta 2014 namenil dobrih 8.5 milijonov evrov. Od tega je MK financiral 59%, preostalih 41% pa so pridobili iz lastnih sredstev, od vstopnic, pokroviteljev, donatorjev, prihodkov od kongresnokomercialne dejavnosti in iz nekaterih drugih virov.
– V Narodnem muzeju ustvarijo za približno 15% lastnih sredstev, z vstopninami, prodajo v muzejski trgovini, prireditvami (na primer rojstnodnevne zabave) in najemi prostorov.
– Slovensko narodno gledališče Maribor je v letu 2013 85% sredstev dobil od MK (plače in programska sredstva), 1% Mestna občina Maribor, 1% Evropski socialni sklad in 13% prihodki iz lastnih virov. Leta 2013 so ti znašali 1.580.000 evrov, kar je toliko, kot jim MzK nameni za programska sredstva.
– Leta 2014 je v Moderni galeriji načrtovanih 1.859.435 evrov prihodkov, od tega 1.655.885 evrov iz javnih financ (plače, obratovalni stroški, odkupi in program). Za program obeh muzejev (MG in MSUM) jim MK nameni 255.000 evrov. Lastnih sredstev za izvedbo programa imajo 184.550 evrov oz. 50%. Prihodki iz lastne dejavnosti (vstopnina, najemi, prodaja v knjigarnah), vse večji delež v zadnjih letih pa so prihodki iz evropskih projektov ter donacije tujih skladov.
– V ljubljanski Drami SNG so leta 2013 ustvarili prihodke v višini 5.564.229 evrov, od tega znašajo proračunska sredstva 82,1%, iz sredstev evropskega socialnega sklada 1,2%, lastnih prihodkov pa 15,9 %. Tudi njim vsako leto namenijo manj proračunskih virov.

Nevladni sektor
Javni interes na področju nevladnega sektorja v umetnosti se izkazuje s sofinanciranjem projektov in programov, ki obetajo presežke v produkciji, postprodukciji, promociji vrhunskih del doma in v tujini, z izboljšanjem splošnih pogojev za ustvarjanje ter produkcijo in postprodukcijo in štipendijah, kreiranju medijskih odzivov in strokovno usmerjenega kritiškega pisanja.

Zasebni zavodi oz. nevladne organizacije napodročju kulture,  se pri svojem delovanju soočaju z veliko negotovosti. Finančno so odvisni od razpisov (EU, SLO, MOL) in donacij. Soočajo se z infrastrukturnimi problemi in večnim iskanjem primernega prizorišča za delovanje. Vedno manj je producentov, ki bi bili sposobni zagotoviti vrhunsko izvedbo umetniških projektov in podpirati raziskovalno in razvojno usmerjene projekte ter njihovo mednarodno mobilnost. Pri tem je potrebno poudariti, da je po drugi strani le nevladni sektor zmožen zagotavljati odprtost za različne oblike izrazov, tematike in prezentacije, predvsem pa radikalne in mejne oblike umetniškega delovanja, ki ga ne moremo zapreti v okvir in kompartmentalizirati. Pri tem je vsako leto na razpisih manj sredstev, sredstva pa so tako zelo razdrobljena, da z njimi ni mogoče ustvarjati presežkov. Problematičen je tudi kriterij neprofitnosti, hkrati pa se od producentov zahteva lastna sredstva.

Nevladniki morajo tudi ugotoviti, iz kakšnih virov lahko sploh ustvarjajo lastna stredstva? (EU sredstva, fundacije, vstopnine, prodaja pijač, oddajanje prostorov ipd.) Obiskovalce pa je potrebno naučiti, da umetnost ni zastonj, da je plod kreativnega in intelektualega dela, ki mu je potrebno postaviti vrednost.

Država ne bi smela podpirati amaterske in ljubiteljske umetnosti, saj bo le-ta preživela v vsakem primeru. Vrhunska umetnost pa je po drugi strani tako kompleksna, da brez določenih pogojev in umetniškega trga, pa tudi subvencij, ne bo preživela. Le na ta način, da postane umetniško ustvarjanje vredno, ne pa socialna komponenta, lahko računamo na vrhunsko umetnost, ki ima potencial ustvarjati trajno vrednost.

Foto: Jože Suhadolnik/Delo