Predstavljajte si, da stopite v supermarket in namesto znane podobe produkta, ki ga želite kupiti, so na policah steklenice z modro, belo, rjavo, nerazpoznavno vsebino. Brez označene embalaže ne samo, da ne boste vedeli kaj je vsebina steklenice, ampak tudi ne boste prepoznali produkta, ki ga vsak dan uporabljate. Osnovna funkcionalna vrednost embalaže je ta, da sporoča, kakšna je njena vsebina. Embalaža brez označb in brez deklaracije o poreklu, je morda tista nostalgična steklenica za mleko, ki je naše babice pričakala vsako jutro na pragu. S tem, ko je tudi mleko postalo industrijski izdelek in se je na trgu pojavilo veliko različnih proizvajalcev, je postala vsebina steklenice veliko manj pomembna, kot pa steklenica sama. Danes, ko se je borba za pozornost kupca zaostrila, je pričela embalaža obljubljati na videz več kot je resnična vrednost tega produkta. Embalaža predoloča kupcu celo njegovo lastno identiteto, saj le-ti danes ne kupujejo več katerekoli izdelke, temveč ravno tiste, ki imajo ustrezno simbolno vrednost njihovemu umetno ustvarjenemu življenjskemu stilu. S komodifikacijo je postal pri izbiri kupec tako pasiven, da niti ne razmišlja več o vsebini embalaže, o kvaliteti mleka ali napitka, ki ga je kupil. Iluzija ponujene izkušnje je postala nova funkcionalnost industrijskih izdelkov, ki je prevladala nad uporabno vrednostjo izdelka.
Ali se nekaj podobnega ne dogaja tudi v sodobni arhitekturi, predvsem tisti, ki jo poimenujem “embalažna arhitektura”? Ali je Plečnikova arhitektura “embalažna”? Ali bi njegovo “embalažnost” lahko primerjali s sodobno “embalažno arhitekturo” arhitekturnega tandema Herzog in de Meuron. Zakaj? Kje so podobnosti in kje razlike?
Kar je vsebina embalaže pri industrijskem izdelku, je program v arhitekturi, stanovanja ali pisarne ali javni program. Babičini steklenici za mleko je najbolj ekvivalentna arhitektura, pri kateri ni toliko pomemben ovoj ter deklaracija o poreklu, temveč se ukvarja z vsebino. »Embalažna arhitektura« se, podobno kot produktna embalaža, ne ukvarja toliko z organizacijami programov, torej ne išče novih prostorskih organizacij, temveč sporoča kaj je v njeni notranjosti. Njena inovativnost je izražena v materialni sistematizaciji zunanjega ovoja stavbe, s katerim gradi svojo prepoznavnost. Takšna stavba je ponavadi posamezen artefakt, ki se le redko povezuje v večji sistem objektov oz. v urbano strukturo. Inventivna fasada ali inovativna uporaba materialov še ne naredi inventivne arhitekture. To je Venturijeva dekorirana lopa, kjer je označevalec pomembnejši od vsebine. Ker pa vizualno očara, je embalažna arhitektura večno moderna, a v situacijah brez posega v vsebino postaja resignirana in neinventivna. Problem je v tem, da so danes arhitekturne tipologije znane, monotone, ter predvsem predefinirane. Postale so normirane in so že neštetokrat preigrane. Generični, repetitivni stanovanjski vsebini dodaja navidezno individualne vrednosti za vsakega posameznega stanovalca. Ali je oblikovanje embalaže, fasadnega, ovojnega vmesnika, tisto, kar razlikuje vedno bolj monotone, neizrazite, generične programske konvencije sodobnih arhitektur med seboj? Ali je embalažna arhitektura razlog za vztrajanje pri tradicionalnih prostorskih tipologijah, navkljub tehnološkim in sociološkim spremembam?
Jacques Herzog in Perre de Meuron, sta z inovativno uporabo fasadnih materialov sprožila nov trend in rafinirala tradicijo modernizma od osnovne preprostosti do nove dekorativnosti zgolj s tranformacijo materialov in raziskovanjem tehnik obdelav fasadne površine. Površine njunih objektov so ponavadi interpolirane, bodisi, da je za prepoznavnost stavbe pomemben dekorativen strukturni element ali pa je ploskev fasadnega plašča potiskana, perforirana tako, da tvori polje ali sliko iz več singularnih elementov. Na ta način spreminja ponavadi preprosto platonično geometrijo v prepoznaven spektakel podobe. Menim, da je podobno metodo pri snovanju arhitekture uporabljal Jože Plečnik, zato bi tudi njegovo arhitekturo lahko označila za »embalažno arhitekturo«. Večina njegovih stavb je v tlorisni in programski zasnovi tradicionalnih, celo neinventivnih. Ukvarjal se je z vizualno privlačnostjo in simbolno prepričljivostjo svojih stavb in v primerjavi z njegovimi v funkcijo zaverovanimi sodobniki, veliko manj z reorganizacijo programov v prostoru. Ekologija stavbnih plaščev, oziroma “dekorativno življenje lupin“ (1-Arhitektura Perenis, Dr. F.. Stele in Dr. A. Trestenjak, J. Plečnik, stran 6), kot jo je sam poimenoval, je po njegovo pomembnejša od vsebine ali od prostorske geometrizacije programa. V Semperjevem izročilu je preproste platonične oblike, kvadre, krogle in valje ovil v monumentalen, dekorativen plašč, ki ustvarja učinek s ponavljanjem singularnih monumentalnih elementov, stebrov, strukturnih fasadnih elementov ali okenskih okvirov .
Knjižnica Eberswalder, Herzog de Meuron.
Plečnikova risba fasadnega pasu Narodno univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Če bi primerjali Knjižnico tehniške šole v Eberswaldeju, arhitektov Herzog & de Meuron ter Plečnikovo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, bi ugotovili, da sta si njuni fasadni lupini že na videz zelo podobni, saj sta obe slikoviti škatli. Herzog in de Meuron sta knjižnico zasnovala kot preprost, dolgočasen, monoliten betonski kvader. Stavba se razlikuje od ostalih v ulici, zaradi potiskane fasadne površine, kjer sta uporabila novo tehniko foto gravure v beton. Kot sama priznavata, bi bila ta stavba “brez fotografij le dolgočasna škatla“ (2-“Ohne die Fotos wäre das ein langweiliger Klotz”, izjava H&M, Berliner Zeitung, 08.04.1999 , stran 28). Podobe, ki sta jih vgravirala v fasado in v interier, imajo lokalen zgodovinski, družbeni in kulturen pomen, ter simbolizirajo funkcijo stavbe kot vir znanja. Vsebina stavbe je torej izražena v njenem ovoju, ki je horizontalno členjen tako, da se okna zgubijo v polju podob. Vhod je namenoma iz stranske ulice, zaradi podobnega razloga kot vhod v Plečnikovo NUK, in sicer zato, da bi se stavba »skrila« med okoliške in še poudarila monumentalnost podobe ovoja. Tudi NUK je v osnovi preprost pravokotnik z atrijem, obdan s kamnito in opečno fasadno rustiko v kateri se okna z izbočenimi okenskimi policami izgubijo v dinamiki kamnitih kvadrov različnih tekstur. Fasada je členjena horizontalno, s težkim kamnitim podstavkom, dinamičnim sredinskim opečnim delom ter strešnim vencem. Srednji opečni fasadni plašč členijo kamniti vložki – ostanki porušenih ljubljanskih hiš, ki imajo podobno kot betonske gravure v Eberwaldeju, ne samo strukturen, temveč tudi lokalen, družbeno-simbolen pomen. Prav ti kamni s ponavljanjem ustvarjajo slikovito, dinamično, kompozicijsko polje fasadnega plašča. Tako NUK kot tehnična knjižnica v Eberswaldeju sta embalažno in marketinško učinkoviti arhitekturi, saj se za simbolno spektalarno podobo ovoja nahaja znana, skoraj dolgočasna, vsebina produkta. Pri obeh pa je pomembna simbolna izkušnja za uporabnika pred udobjem za uporabo.
Zavarovalnica Triglav, Plečnik.
Prada Tokio, Herzog de Meuron.
Na videz manj podobni sta si Zavarovalnica Triglav v Ljubljani, ki jo je Jože Plečnik zasnoval leta 1928 ter trgovina Prada v Tokiu tandema Herzog in de Meuron, zgrajena 2003. Za obe je značilna repeticija strukturnih elementov v fasadnem ovoju. Medtem, ko gre pri stavbi Zavarovalnice za monotono repeticijo stebrov v fasadnem plašču, gre pri stavbi Prade za repeticijo steklenih prizem, ki ustvarjajo strukturni rasteriziran ovoj stavbe. Prostorsko je Zavarovalnica zasnovana po vzoru Wagnerjevih klasičnih Dunajskih palač, ki sledijo geometriji ulice, z vogalnim vhodom ter poudarjenim pritličnim podstavkom. Ves trud je Plečnik vložil v fasado, kamor je vgradil celo vrsto simbolov v zvezi z dejavnostjo, kateri je hiša namenjena. Trdnost Zavarovalnice je izražena v posameznem elementu, stebru, ki poteka od vrha do tal in dela stavbo mogočnejšo in višjo, kot je v resnici. Ti stebri spominjajo na zlatnike ter reklo »dinar na dinar palača«. Embalažnost stavb Herzog in de Meuron v zadnjih delih že presega zgolj simbolno in narativno. Strukturna fasada Prade omogoči fleksibilnost vsebine, ornamentalnost sistematične lupine pa preseže nasprotje med tektonskim, nosilnim, polnim in nenosilnim, lupinastim, transparentim. S tem, ko je postal ovoj nosilen element arhitekture, sta osvobodila notranjost za svobodno organizacijo programa in embalaža je v tem primeru postala produkt. Plečnik te skrajnosti nikoli ni dosegel.
Morda se v „embalažni arhitekturi“ nikoli ne bo zgodilo to, kar se je pri industrijskemu produktu, da bi embalaža prevladala nad vsebino. Medtem, ko si produktna embalaža želi vedno bolj pasivnega uporabnika za maksimiziranje svojega učinka, se arhitektura ne bo mogla izogniti aktivnemu uporabniku. Medtem, ko zgolj utilitarne arhitekture nikoli niso omogočile poistovetenja z uporabnikom in mu niso omogočile emocionalne izkušnje, je utilitarnost Plečnikove arhitekture ravno v tej identifikaciji. V časovnem zamiku je ljubljanskemu življu Plečnik umetno ustvaril nikoli obstoječo meščansko tradicijo oz. identiteto.
LinkedIn Facebook Twitter
↑
